¹ Potem je bil praznik Judov in Jezus se napoti v Jeruzalem.

² V Jeruzalemu je pa pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejski imenuje Betezda, in ima pet lop.

³ V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanja vode.

⁴ Prihajal je namreč angel ob svojem času v kopel in je kalil vodo; in kdor je prvi stopil v vodo, potem ko se je bila skalila, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel.

⁵ Bil je pa tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan.

⁶ Ko ga Jezus vidi, da leži, in zve, da je že dolgo časa bolan, mu reče: Hočeš li ozdraveti?

⁷ Bolnik mu odgovori: Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drugi pred menoj.

⁸ Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi.

⁹ In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi. Bila pa je tisti dan sobota.

¹⁰ Zatorej reko Judje ozdravljenemu: Sobota je, in ne smeš postelje nositi.

¹¹ On pa jim odgovori: Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi posteljo svojo in hodi.

¹² Vprašajo ga: Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: Vzemi posteljo in hodi?

¹³ Ozdravljenec pa ni vedel, kdo je bil; zakaj Jezus se je umaknil, ker je bilo veliko ljudstva v tem kraju.

¹⁴ Potem ga najde Jezus v templju in mu reče: Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi.

¹⁵ Človek odide in sporoči Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil.

¹⁶ In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto.

¹⁷ Jezus jim je pa odgovoril: Oče moj dela doslej, tudi jaz delam.

¹⁸ Zato pa so Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni le sobote prelomil, marveč tudi Boga je imenoval svojega Očeta, delajoč se enakega Bogu.

¹⁹ Jezus torej odgovori in jim reče: Resnično, resnično vam pravim: Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče; karkoli namreč dela on, to tudi Sin dela prav tako.

²⁰ Kajti Oče ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela, in še večja dela nego ta mu pokaže, da bi se vi čudili.

²¹ Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče.

²² Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temuč vso sodbo je izročil Sinu,

²³ da bi vsi častili Sina, kakor časté Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.

²⁴ Resnično, resnično vam pravim, kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temuč je že prešel iz smrti v življenje.

²⁵ Resnično, resnično vam pravim, da pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Sinu Božjega, in kateri zaslišijo, bodo živeli.

²⁶ Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi.

²⁷ In dal mu je oblast tudi soditi, ker je sin človečji.

²⁸ Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov

²⁹ in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.

³⁰ Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati. Kakor slišim, tako sodim, in sodba moja je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.

³¹ Ako sam za sebe pričam, pričevanje moje ni resnično.

³² Drugi je, ki pričuje zame, in vem, da je resnično pričevanje, ki ga daje zame.

³³ Vi ste poslali k Janezu, in on je pričal za resnico.

³⁴ Ali jaz ne sprejemam pričevanja, ki je od človeka; ali pravim to, da se vi zveličate.

³⁵ On je bil svetiljka, ki je gorela in svetila: vam pa je bilo po volji, da se nekaj časa veselite svetlobe njegove.

³⁶ Ali jaz imam večje pričevanje nego Janezovo: dela namreč, katera mi je Oče izročil, da jih dopolnim, prav ta dela, ki jih jaz delam, pričajo zame, da me je Oče poslal.

³⁷ In Oče, ki me je poslal, je sam pričal zame. Niste nikoli slišali njegovega glasu, ne videli njegovega obličja;

³⁸ in besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, ki ga je on poslal, ne verujete.

³⁹ Preiskujete pisma,¹ ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame;

1. Ali: Preiskujte pisma!

⁴⁰ a nočete priti k meni, da bi imeli življenje.

⁴¹ Slave od ljudi ne sprejemam.

⁴² Ali poznam vas, da nimate ljubezni Božje v sebi.

⁴³ Jaz sem prišel v Očeta svojega imenu, in me ne sprejemate; če kdo drugi pride v svojem imenu, njega sprejmete.

⁴⁴ Kako morete verovati, ko sprejemate slavo drug od drugega, slave pa, ki je od edinega Boga, ne iščete?

⁴⁵ Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; je že, ki vas toži: Mojzes, ki ste nanj postavili upanje svoje.

⁴⁶ Ko bi namreč verovali Mojzesu, bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni.

⁴⁷ Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?