¹ In gre odtod in pride v domovino svojo, in spremljajo ga učenci njegovi.

² In ko pride sobota, začne učiti v shodnici; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in: Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? in toliki čudeži se vrše po rokah njegovih!

³ Ali ni ta tesar, sin Marijin in brat Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu pri nas? In pohujševali so se nad njim.

⁴ Jezus jim pa reče: Nikjer ni prorok brez časti, razen v domovini svoji in pri rodbini svoji in na domu svojem.

⁵ In ni mogel ondi nobenega čudeža storiti, razen da je le malo bolnikov, položivši nanje roke, ozdravil.

⁶ In čudil se je njih neveri. In hodil je po vaseh v okolišu in učil.

⁷ In pokliče k sebi dvanajstere in jih začne razpošiljati po dva in dva, in da jim oblast nad nečistimi duhovi,

⁸ in zapove jim, naj ničesar ne jemljo na pot razen same palice: ne torbe, ne kruha, ne denarja v pasu,

⁹ ampak da naj si obujejo opanke, in veli: ne oblačite dveh sukenj.

¹⁰ In jim reče: Kjerkoli pridete v hišo, tam ostanite, dokler ne pojdete odondod naprej.

¹¹ In v katerem mestu vas ne bi sprejeli in ne poslušali, odondod grede si otresite prah izpod nog njim v pričevanje.

¹² In ko so odšli, so oznanjevali ljudem, naj se izpokore,

¹³ in so izganjali mnoge zle duhove in mazali z oljem mnoge bolnike in jih ozdravljali.

¹⁴ In kralj Herod zasliši o tem, kajti ime njegovo se je bilo razglasilo, in reče: Janez Krstnik je vstal iz mrtvih in zato delujejo čudežne moči v njem.

¹⁵ Drugi pa pravijo: Elija je; a drugi: prorok je, kakor eden izmed starih prorokov.

¹⁶ Ko pa sliši to Herod, reče: Janez, ki sem ga jaz dal obglaviti, je vstal.

¹⁷ Kajti ta Herod je bil poslal ujet Janeza ter ga vklenil v ječi zavoljo Herodiade, svojega brata Filipa žene; bil se je ž njo namreč oženil.

¹⁸ Janez pa je dejal Herodu: Ni ti dovoljeno, imeti svojega brata ženo.

¹⁹ Herodiada pa ga je zalezovala in hotela umoriti, pa ga ni mogla.

²⁰ Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.

²¹ In je napočil prikladen dan: ko je Herod v spomin svojega rojstva napravil večerjo svojim velikašem in stotnikom in galilejskim prvakom,

²² je prišla noter njena, Herodiadina, hči in je plesala, ter se je prikupila Herodu in gostom. Kralj pa reče dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dam ti.

²³ In ji priseže: Karkoli me poprosiš, ti dam, do polovice kraljestva svojega.

²⁴ Ona pa gre ven in reče materi svoji: Kaj naj si izprosim? Ta pa reče: Glavo Janeza Krstnika.

²⁵ In gre precej jadrno h kralju in ga zaprosi, rekoč: Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika.

²⁶ In kralj postane silno žalosten, toda zavoljo prisege in gostov ji ni hotel odreči.

²⁷ In precej pošlje kralj vojaka iz straže svoje in ukaže prinesti glavo njegovo. Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo,

²⁸ in prinese glavo njegovo v skledi in jo da dekletu, a dekle jo da materi svoji.

²⁹ In ko so to slišali učenci njegovi, pridejo in vzemo truplo njegovo ter ga polože v grob.

³⁰ In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporočé vse, kar so storili in kar so ljudi naučili.

³¹ In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili.

³² Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami.

³³ In mnogi jih vidijo odhajati, in ko spoznajo, kam so namenjeni, hitro odrinejo tja peš iz vseh mest in jih še prehité.

³⁴ In ko stopi Jezus z ladje, zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.

³⁵ In ko je bila ura že pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi in reko: Kraj je samoten in ura že pozna;

³⁶ razpusti jih, da odidejo v dvore in vasi, ki so naokoli, ter si kupijo kaj za jed.

³⁷ On pa odgovori in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu reko: Ali naj gremo in kupimo za dvesto denarjev kruha ter jim damo jesti?

³⁸ On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In ko so izvedeli, reko: Pet in dve ribi.

³⁹ In jim ukaže, naj jih posadé vse zaporedoma, omizje za omizjem, po zeleni travi.

⁴⁰ In posedejo v skupinah po sto in po petdeset.

⁴¹ In vzame petere hlebe in tisti dve ribi in se ozre v nebo in jih blagoslovi, ter razlomi hlebe in podaje učencem svojim, naj polože prednje; tudi dve ribi razdeli vsem.

⁴² In vsi so jedli in se nasitili.

⁴³ In pobrali so koscev dvanajst polnih košev in ostankov od rib.

⁴⁴ In bilo jih je, ki so jedli hlebe, kakih pet tisoč mož.

⁴⁵ In precej prisili učence svoje, naj stopijo v ladjo in se naprej prepeljejo proti Betsaidi, dokler on razpusti množico.

⁴⁶ In poslovivši se od njih, odide na goro molit.

⁴⁷ In ko se zvečeri, je ladja sredi morja in on sam na kopnem.

⁴⁸ In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; pihal jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodeč po morju; in hotel je iti mimo njih.

⁴⁹ Oni pa, videč ga, da hodi po morju, menijo, da je prikazen, in zakričé;

⁵⁰ vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. In precej jih ogovori in jim reče: Srčni bodite, jaz sem, ne bojte se!

⁵¹ In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In presilno so se sami v sebi zavzemali;

⁵² kajti po tem, kar se je zgodilo pri hlebih, še niso prišli k spoznanju, temuč njih srce je odrevenelo.

⁵³ In ko se prepeljejo, pridejo na kopno v Genezaret in potisnejo ladjo h kraju.

⁵⁴ In ko stopijo z ladje, ga ljudje precej spoznajo,

⁵⁵ ter obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva.

⁵⁶ In kamorkoli je prišel, v vasi ali v mesta ali v sela, so po ulicah pokladali bolnike in ga prosili, da bi se smeli dotekniti le roba njegove obleke; in katerikoli so se ga doteknili, so ozdraveli.